Zakaj odlašaš sebe, čeprav veš, da je čas
Večina žensk ne odlaša zato, ker ne bi vedele.
Odlašajo, čeprav globoko v sebi že čutijo, da je čas.
Čas za spremembo.
Čas za več miru.
Čas za bolj resnično življenje.
Čas za odločitev, ki jih kliče že dolgo.
Pa vendar naredijo še en krog.
Še malo počakajo.
Še malo razmislijo.
Še malo preverijo, ali je pravi trenutek.
In tako tedni, meseci ali leta minevajo v občutku, da nekaj v njih kliče naprej, one pa še vedno stojijo na istem mestu.čutila smer, ostane ujeta med tem, kar čuti, in tem, kar si upa živeti.
Odlašanje ni vedno neodgovornost
Zelo pomembno je, da si to poveš jasno:
odlašanje ni vedno znak neodgovornosti, lenobe ali pomanjkanja discipline.
Pogosto je odlašanje samo zaščita.
Zaščita pred neznanim.
Pred odločitvijo.
Pred možnostjo, da bi se nekaj zares premaknilo.
Ker ko enkrat narediš resničen korak zase, ne moreš več živeti čisto po starem.
In ravno to je za mnoge ženske najbolj zahtevno.
Zakaj čakaš, čeprav veš
Morda čakaš, ker si navajena dati prednost drugim.
Morda čakaš, ker želiš biti najprej »dovolj pripravljena«.
Morda čakaš, ker si želiš popolne gotovosti.
Morda čakaš, ker se bojiš, da boš razočarana.
Morda čakaš, ker v resnici ne potrebuješ več časa — potrebuješ dovoljenje, da izbereš sebe.
In to je zelo nežna, a pomembna resnica.
Veliko žensk ne čaka na pravi trenutek.
Čakajo na notranji občutek, da si končno smejo vzeti prostor zase.
A življenje se medtem ne ustavi
Ko odlašaš sebe, se zelo verjetno ne zgodi nič dramatičnega čez noč.
Življenje teče naprej.
Obveznosti ostajajo.
Dnevi minevajo.
Stari vzorci delujejo naprej.
Navzven je lahko vse »v redu«.
Znotraj pa ostajajo:
- nemir,
- občutek razpršenosti,
- nejasnost,
- ponavljanje istih notranjih vprašanj,
- in tih občutek, da ne živiš povsem v skladu s sabo.
In prav to je tisto, kar najbolj izčrpava.
Ne velike katastrofe.
Ampak dolgotrajno življenje mimo sebe.
Ni vedno treba čakati, da postane dovolj težko
Mnogo žensk naredi korak šele takrat, ko postane preveč boleče.
Ko jih življenje ustavi.
Ko jih izčrpanost prisili v spremembo.
Ko nekaj razpade.
A ni treba, da čakaš do takrat.
Včasih je največja modrost prav v tem, da se odzoveš prej.
Ko še ni vse porušeno.
Ko še ni vse prepozno.
Ko samo globoko v sebi veš, da tako ne želiš več.
Izbrati sebe ni egoizem
To je ena najpomembnejših stvari, ki jih ženska lahko razume:
izbrati sebe ni egoizem.
Ni pretiravanje.
Ni sebičnost.
Ni razkošje.
Je odgovornost do lastnega življenja.
Ko se odločiš zase, se ne oddaljiš od drugih.
Pravzaprav se pogosto prvič zares vrneš k sebi.
In šele od tam lahko daješ, izbiraš in živiš na bolj resničen način.
Pravi trenutek pogosto ne pride kot popolna gotovost
To je še ena pomembna resnica.
Pravi trenutek pogosto ne pride takrat, ko si popolnoma brez strahu.
Pride takrat, ko kljub vsemu začutiš:
ne želim več ostati tukaj, kjer sem.
To ni vedno velika eksplozija.
Pogosto je to samo tih notranji »da«.
Da sebi.
Da bolj resničnemu življenju.
Da miru.
Da globljemu stiku s sabo.
Morda že veš
Morda globoko v sebi že veš, da je čas.
Ne zato, ker imaš vse odgovore.
Ne zato, ker je vse popolno.
Ampak zato, ker nekaj v tebi že dolgo kliče po več.
Po več miru.
Po več jasnosti.
Po več povezanosti s sabo.
In morda ne potrebuješ več čakanja.
Morda potrebuješ samo odločitev, da si to končno dovoliš.
Naslednji korak
Če čutiš, da je čas, da se nehaš odmikati od sebe in začneš živeti z več notranjega miru, jasnosti in stika s svojo dušo, te vabim, da se prijaviš na moj brezplačen webinar.
Na njem bomo skupaj pogledale, zakaj kljub osebni ali duhovni rasti včasih še vedno ostajamo ujete v dvomu, in kaj se začne spreminjati, ko se znova povežemo s svojo dušo.
Prijaviš se lahko tukaj: (klikni tu)
