Ko sem verjela, da je “malo” dovolj

Pred kratkim sem prejela sporočilo Tine. Povedala mi je, da so jo moji zapisi o sreči in učenjih dr. Grabovoja vznemirili.
Ne na tisti prijetni način.
Ampak tako… da je začutila nelagodje. Nemir. Negativne misli.

»Nisem vedela zakaj,« mi je rekla, »ampak ko sem nekajkrat prebrala tvoj zapis o tem, da je človek ustvarjen za srečo in da ima pravico ustvarjati svojo pot… sem zaslišala glas v sebi: “Če malim nisi zadovoljen, velikega nisi vreden.”

Ta stavek je oblikoval njeno življenje.

Tina mi je zaupala, da si nikoli ni postavljala velikih ciljev. Njeni cilji so bili »prizemljeni« – kot sama pravi:

Ni si upala sanjati več.
Ni si dovolila želeti več.

Zakaj? Ker je verjela, da je hvaležnost za »malo« pogoj, da si sploh zaslužiš »več«.

In potem je prišla jeza.

Ko je začela brati Učenja dr. Grabovoja, ki pravi, da je človek ustvarjen iz Božje sreče…
… da je ustvarjanje ciljev tehnologija življenja…
… in da si človek ne samo sme – ampak mora postavljati cilje, ker s tem ohranja življenje in vitalnost…

… jo je preplavila jeza.

Jeza, ker je ves čas verjela, da je varnost dovolj.
Da je »malo« svetost.
Da so sanje luksuz.

In potem je prišlo spoznanje.

Danes je Tina stara 54 let.
Rekla mi je: “Mislim, da je zame prepozno.”

Pa ni.

Zakaj vam to zgodbo delim?

Ker vem, da je morda med vami še katera, ki je zaupala podobnemu reku.
Ki je verjela, da mora biti hvaležna za malo – in se zato odpovedala sanjam svoje duše.

A resnica je drugačna.
Duša si želi, da rastemo.
Da ustvarjamo.
Da postavljamo cilje, ker se ob tem življenjska energija v nas prebudi in nas vodi naprej.

Ni nikoli prepozno.

Morda je danes tisti trenutek, ko si dovolite vprašati:

• Kaj pa jaz resnično želim?
• Katera želja v meni čaka, da ji dam prostor?

Naj vam služi – vašemu pogumu, da zaslišite glas svoje duše in si dovolite več.
dr. Kristina Knific
certificirana predavateljica Učenja dr. Grabovoja